žajbelj - salvia melliflua liker    med - salvia melliflua liker    limona - salvia melliflua liker
žajbelj - salvia melliflua liker

Žajbelj

Žajbelj (lat. Salvia officinalis) je tipični predstavnik Sredozemlja, od koder so ga zanesli po vsem svetu. Prepoznamo ga kot 60 do 70 cm visok grmiček, s hrapavimi, podolgovatimi, zaobljenimi listi. Cvetovi so vijoličasto modri, zbrani so na koncu stebel in tvorijo klasasta socvetja. Žajblju so všeč sončna rastišča in dobro odcedna tla bogata s kalcijem.

Latinsko ime Salvia izhaja iz besede salvus, ki pomeni »zdrav«. Žajbelj je hvaležno zelišče, ki so ga cenili že v davnini. Rimljani so imeli posvečen obred nabiranja, v srednjem veku so razpravljali o tem ali je žajbelj rastlina, ki lahko povrne človeku nesmrtnost. Prepričani so bili, da podaljšuje življenje in omogoča večno mladost. Na neki zdravniški šoli v Salernu je celo pisalo "Zakaj naj bi umrl človek, ki mu na vrtu raste žajbelj?"

Uporabljamo narezane liste žajblja v obliki čaja ali poparkov, eterično olje, vodne ali alkoholne izvlečke v obliki standardiziranih pripravljenih zdravil.

Žajbelj uživa ugled najpomembnejšega ljudskega zdravila. Če ga grgramo, pomaga proti vsem vrstam vnetja žrela. Uporablja se tudi pri odpravljanju težav, povezanih z ustnimi razjedami, ali vnetju dlesni. Uporablja se tudi kot razkužilo, saj zdravi rane in zaustavlja kri. Koristi pri prebavnih motnjah, na dihala deluje blagodejno ter blaži astmatične napade in kašelj, zmanjšuje potenje, znižuje količino sladkorja v krvi, pomaga pri sprožanju zaostale menstruacije in pri težavah v menopavzi, pomirja in spodbuja živčevje, lajša glavobol, znižuje vročino… Proti prehladnim obolenjem dihal in za krepitev ustne sluznice je preventivno dobro večkrat na teden prežvečiti suh ali svež žajbljev list. Liste lahko uporabimo kot sestavino za izdelavo ustne vodice ali pa z njimi drgnemo zobe, da povrnemo belino. S poparkom dobimo čistilni losjon za kožo, ki ga lahko uporabimo tudi za potemnitev sivih las.

Posušeni ali sveži listi so odlična začimba za ribje in mesne jedi, juhe iz stročnic, enolončnice, omake in prelive… Tudi v kombinaciji s kisom, sirnimi namazi in maslom se dobro odreže. Njegov vonj preganja molje in drug mrčes, prekuhane liste pa lahko uporabimo za razkuževanje prostorov. Suhi listi, žgani na žerjavici, služijo za nevtraliziranje neprijetnih vonjav. Eterično olje se uporablja tudi za izdelavo parfumov, iz listov pridobivajo rumeno barvilo, s katerim pobarvajo volno na rjavo.

Znano pa je, da je najboljši žajbelj na svetu ravno dalmatinski, katerega uporabljamo tudi mi za proizvodnjo likerja Salvia Melliflua.

med - salvia melliflua liker

Med

Slovenija je edina članica Evropske unije, ki je svojo avtohtono čebelo zaščitila, kar pomeni, da se pri nas ne sme gojiti čebel drugih ras. Poglavitna naloga čebel je opraševanje rastlin, s čimer omogočajo obstoj življenja na našem planetu, narava pa čebele nagrajuje z medičino iz katere proizvajajo med. Ker pa čebele prinesejo več kot porabijo, jim čebelar odvzame presežek medu in ga uporabi za lastno prehrano. Med je odlično hranilo, krepčilo in pomirjevalo. Znano je, da blagodejno vpliva na naše zdravje, saj deluje protivnetno in protimikrobno ter nam pomaga lajšati vsakodnevne tegobe. Zelo je uporaben tudi v kulinariki, saj živilom daje posebno aromo.

Méd je sladka in židka tekočina, ki jo čebele in druge žuželke proizvajajo iz cvetličnega nektarja ali iz mane, ki jo izločajo kljunate žuželke. Čisti med ne sme vsebovati nobenih dodatkov, denimo vode ali drugih sladil. Med je precej slajši od namiznega sladkorja in ima posebej primerne kemične lastnosti za peko. Tekoči med se ne pokvari, lahko edino kristalizira v trdno stanje. Nazaj v tekočino ga pretvorimo s segrevanjem do 45°C - če to mejo presežemo, med izgubi zdravilne lastnosti. Točna sestava medu je odvisna od cvetlic, na katerih so cvetni prah nabirale čebele. Ločimo akacijev, cvetlični, gozdni, lipov, kostanjev, smrekov in hojev med. Različne vrste medu se med seboj razlikujejo po barvi, okusu, sestavi, zgradbi in lastnostih. Zdravilno delovanje je odvisno od vrste cvetov in rastlin, iz katerih dobimo surovino.

V nadaljevanju se osredotočamo na cvetlični med, kateri se uporablja v likerju Salvia Melliflua. Cvetlični, cveten ali cvetni med sodi med priljubljene vrste medu, ki ga čebele nabirajo po travnikih iz različnih vrst medovitih rastlin, pri čemer lahko prevladuje posamezna rastlina, na primer regrat, divja češnja ali javor. Je rumene do rjave barve, odvisno od rastline in dodatka mane, tudi vonj in okus sta odvisna od njegovega izvora. Kristalizacija je delna, nepravilna. Uporablja se kot sladilo, namaz in kot naravno zdravilo proti alergijam (zlasti senenem nahodu), krepi tudi žile in srce ter pomaga pri izčrpanosti organizma. Visoka vsebnost sladkorja je zaslužna za protimikrobno učinkovitost, zato se priporoča za celjenje ran, opeklin, raznih vnetij, dentalnih ran in različnih izpuščajev. Med obdrži rano čisto, ker ima sposobnost, da razbije t. i. biofilm, ki se tvori na številnih vrstah ran. Prav tako dobro deluje proti vnetjem, zmanjšuje bolečino, predvsem pri opeklinah in čirih. Lahko tudi zmanjša nastajanje brazgotin.

Je bogato energijsko hranilo, ki vsebuje vitamine, minerale, encime in antioksidante. Še posebej svetujejo njegovo uporabo pri slabokrvnosti, nezadostni prehranjenosti, med nosečnostjo, v stanjih hude fizične obremenitve, pri zmanjšani odpornosti imunskega sistema, v starosti in pri okrevanju po bolezni.

Med pomirja, omogoča sprostitev in boljši spanec, pomiri pljuča, olajša izkašljevanje, zmanjša kašelj in olajša dihanje. Uporablja se pri kašlju, hripavosti, vnetju grla, lajša težave pri astmi. Med pomaga proti mišičnim krčem, olajša prebavni proces, pomaga pri zgagi, razjedah na želodcu ali dvanajsterniku in deluje rahlo odvajalno. Pomaga tudi jetrom pri presnovi ogljikovih hidratov. Ima pomembno vlogo pri obrambi organizma proti prostim radikalom, ki nastajajo v našem telesu. Med umirja nadraženo kožo in se veliko koristi pri izdelavi mil, šamponov, losjonov, krem, lepotilnih mask…

limona - salvia melliflua liker

Limona

Limóna je drevo iz rodu Citrus. Drevesu pravimo tudi limónovec. Limonovec je manjše drevo, visoko od 3 do 6 metrov. Mladi poganjki in cvetni lističi so vijoličasti. V glavnem se limone delijo v rumene in zelene, a gre za izključno komercialno delitev, saj rastejo na istem drevesu. Zelena limona se razvije iz poletnega cvetenja drevesa, ki se ga umetno povzroča z namerno popolno štiridesetdnevno sušo med junijem in julijem. Tako se pridobivajo poletne limone, ki imajo tanek zelen olupek in zelo sočno meso. Prenesejo dolga potovanja in skladiščenja, zato se izvažajo po vsem svetu. Njihove »sestre«, običajne rumene zimske limone, navadno zadostijo potrebam domačega trga. Tako izkoriščanje drevesa precej skrči njegovo življenjsko dobo, a je zelo donosno in zato splošno v navadi.

Povprečno je pri limoni le 57 % užitne snovi, saj odpade do 40 % teže na olupek in 3 % na semena. Limona se ne goji samo za pridobivanje soka in citronske kisline. Iz olupkov se izdeluje kandirano sadje, esence in pektin. Iz semen pridobivajo olje, ostanki pa gredo v predelavo za živalsko krmo. V ugodnih pogojih da odraslo drevo od 600 do 800 plodov letno.

Limonin sok predstavlja od 40-50 % sadeža. Je rumena do svetlozelena tekočina kislega okusa, ki vsebuje do 8 % citronske kisline, manjše količine drugih organskih kislin, okoli 3 % sladkorja in obilo vitaminov. Limonino esenčno olje ima izrazit vonj po limoni. Uporablja se predvsem v živilski industriji (likerji, slaščice) in za izdelavo parfumov.

Še veliko pred moderno farmakologijo se je limona uporabljala tudi v zdravilstvu. Ko še ni bilo znano, kaj so vitamini in kako koristijo zdravju, so limono že uporabljali kot zdravilo. Predvsem sok limone je veljal za učinkovito sredstvo proti krvavitvam odprtih ran in za čiščenje gnojnih izcedkov. Nenadomestljiva je bila limona pri zdravljenju skorbuta, kar so dobro znali že antični pomorščaki, ki so se redno zalagali s tem sadjem pred vsakim daljšim potovanjem.

100 g limone predstavlja 71 % dnevne potrebe po vitaminu C za odraslo osebo in 7 % dnevne potrebe po kaliju, 1 % po kalciju ter 9 % po magneziju.

Limona deluje antiseptično, proti slabokrvnosti, revmi in artritičnim bolečinam, strupom, pomanjkanju vitamina C, stresu, sprošča mišične krče, krči žile in tkiva, pospešuje celjenje ran, pomaga pri mastni koži, pospešuje strjevanje krvi, znižuje krvni pritisk in beli madeže na zobeh. Vitamin C pa je sicer čudodelno sredstvo proti staranju in pomladanski utrujenosti. Limone prečiščujejo naše telo, saj so polne sestavin, ki pomagajo graditi zdrave encime v jetrih. Naravna limonada je lahko zelo koristna pri gašenju žeje pri ljudeh, ki imajo sladkorno bolezen. Limona krepi imunski sistem in prežene prehlad, regenerira celice ter pomaga vzdrževati vitalnost in dolgo življenje.

Za veliko teh težav pomaga, če mešamo limonin sok z medom, kar je še en dokaz več, da je Salvia Melliflua prava mešanica, ki ji nekateri v šali pravijo kar čudežni napoj.